Tradicionalno tarot karte sestavljajo 78 kart, na eni strani kart so simbolične slike, medtem ko je druga stran enake barve in vzorca
O izvoru tarota obstajajo različna mnenja. Nekateri v njem vidijo starodavno znanje Atlantide, medtem ko ga mnogi dojemajo le kot preprosto, zabavno vedeževalsko karto. Prvič so karte omenjene v dokumentu iz leta 1377, v katerem je bila prepovedana uporaba kart. Kljub temu širjenja niso mogli ustaviti in v kratkem času so postale znane v večjih mestih po svetu. Glede na komunikacijske navade srednjega veka in ob upoštevanju pomanjkanja tiskanja knjig, to ni bil zanemarljiv dejavnik v tistem času. Današnje igralne karte imajo veliko podobnosti s tarot kartami. Štiri barve malega arkana so prisotne v večini današnjih igralnih kart. Karta Norca iz velikega arkana je danes znana kot joker.
Veliko podobnosti je mogoče najti med tarotom in ciganskimi kartami iz Indije, znanimi tudi kot vedeževalske karte. Simbolični sistem teh kart se je prenašal skozi generacije po ustnem izročilu, prav tako kot znanje vedeževanja. Posebna pozornost je bila namenjena temu, da nepooblaščeni ne bi pridobili vpogleda. Poleg zgoraj omenjenih ni drugih povezav med obema kartama, razen če znižamo znanje tarota in ga sprejmemo kot vedeževalsko karto.
Po drugi zgodbi je Mojzes skrivnost, ki so jo varovali egipčanski duhovniki, v obliki tarota odnesel s seboj ob izhodu Izraelcev v Palestino. To potrjuje tesna povezava med tarotom in Kabalo ter hebrejsko abecedo. Takšna vzporednica je 22 kart velikega arkana in 22 hebrejskih črk, pa tudi povezava med črkami in kartami. Kabala predstavlja kroge, ki jih sestavlja 10 posebnih božanskih lastnosti sefirot, povezanih z 22 potmi iniciacije. Te poti so v skladu z božanskimi lastnostmi prav tako prisotne v hebrejski abecedi kot na kartah velikega arkana TAROT-a. To lahko razumemo tako, da tarot kaže pot v svet Kabale.
Vendar pa, ne glede na zgodovino kart, je danes najbolj priljubljena oblika uporabe za vedeževanje. V vseh vrstah kartomantije je prisoten vprašalec – tisti, ki prosi za nasvet z zastavljanjem vprašanja – in vedeževalec, ki poda odgovor. Karte lahko razporedi vprašalec ali vedeževalec. Najpomembneje pa je, da se obe strani osredotočita na vprašanje, saj lahko nejasno ali netočno zastavljeno vprašanje privede do podobno netočnega odgovora.
